Splet norosti in bolečine

Ste se kdaj vprašali, kje bi pristali, če bi na neki točki v življenju izbrali neko drugo pot? Ali drugače: ste kdaj pomislili, da v paralelnem svetu morda obstaja vaš duplikat, ki se multiplicira v neskončnost, razdvaja v vse tisto, kar niste nikoli bili, pa bi si želeli? Ali huje: vse tisto, kar upate, da nikoli ne boste? Richarad Bach je to dobro razložil. V Galebu in ostalih romanih. Včasih sem jih brala kot po tekočem traku.
Ko še enkrat pomislim - pravzaprav je vsa literatura neskočen splet različnih osebnosti avtorja, osebnosti vseh nas. Literatura je odsev naših življenj v paralelnem svetu. Tudi, če knjig ne berete.

Ko sem bila mala in sta se moja starša ločevala, sem si želela, da bi bila nekdo drug. Želela sem biti moja soseda, za katero se mi je pri osmih letih zdelo, da ima vse tisto, po čemer hrepenim sama: čudovite starše, zavezništvo prijateljev iz ulice in najlepše barbike. Nekaj časa sem pestovala misel, kako fino bi bilo, ko bi zamenjali vlogi, nakar sem ugotovila, da to ne bi ničesar spremenilo. Tista deklica, katere starši se ločujejo in ob tem zanemarjajo njen otroški svet, ne vejo zanj, a ga skušajo razdvojiti ... tista deklica bi še vedno obstajala. Me razumete? Težava ne bi bila odpravljena, samo perspektiva bi se zamenjala.

Danes ne bi za nobeno ceno menjala svoje življenje za življenje nekoga drugega. Kljub temu ostaja potreba po vživljanju v druge osebe zelo močna. In točno to bom počela na tem blogu. Menjala osebnosti, menjala perspektive. Preoblačila kožo kot kameleon, kot Kafkov hrošč, Borges in jaz in jaz in jaz, dokler se ne oluščim do sredice.

Kot bi rekel Marko Pavček: takrat bom najbolj popolna.

Tabula rasa

Here we go. Začenjam znova. Na čisto novem, kot list belem blogu. Prostora kolikor hočem. Stari blog je malo zatajil. Naenkrat je ogromno ljudi vedelo zanj in to je zmanjšalo prostor izražanja na velikost fižolovega zrna. Samocenzure se ne grem. Čemu le, če se lahko prelevim v trenutku, kot bi mignil, preobrazim iz temnolaske v rdečelasko, lahko sem višja za 10 cm, pet let starejša, modrih oči, lahko sem medicinska sestra, s postavnim možem in še bolj postavnim ljubimcem. Poskusimo:

Knjige berem skrivoma. V službi. Ali zvečer, ko je mož na 'dolgem sestanku', branje je zanj intelektualno sranje, tako pravi tej dejavnosti, ki po njegovem mnenju sploh ni dejavnost, knjige so odvečna navlaka, balast, literatura nima ničesar z realnim življenjem. Tako mi pravi. Ampak vseeno berem. Ob večerih knjige, čez dan ljudi. Od znotraj navzven. Vedno skrivoma.

Ljubimec me jemlje skrivoma. Skrivoma, a silovito. V svojem pisanem, toplem stanovanju, na francoski postelji me jemlje. Polagoma, nikoli neprepričano, nikoli instant, ekstatično do eksplozije. Ko utrujena obleživa in si z nasmeškom potešitve podajava cigaret, dva dima jaz, dva dima on, takrat mi včasih bere Rilkeja. Kosovela. Borgesa.

Blog pišem skrivoma. V službi, kadar ni posebnega dela. V nočnih izmenah je včasih tako mirno. Bolniki spijo, počasi se zdravijo skozi spanec, le tu in tam se sliši pokašljevanje, ki kmalu zamre in spet je vse tiho. Do naslednjega obhoda še dve uri. Časa na pretek. Nepovedanega celo vesolje ...

A ste videli, kako hitro je šlo tole? Danes sem rdečelasa medicinska sestra. Jutri bom japonska srednješolka v črnih dokolenkah. Naj me najde, kdor me more.