Splet norosti in bolečine

Ste se kdaj vprašali, kje bi pristali, če bi na neki točki v življenju izbrali neko drugo pot? Ali drugače: ste kdaj pomislili, da v paralelnem svetu morda obstaja vaš duplikat, ki se multiplicira v neskončnost, razdvaja v vse tisto, kar niste nikoli bili, pa bi si želeli? Ali huje: vse tisto, kar upate, da nikoli ne boste? Richarad Bach je to dobro razložil. V Galebu in ostalih romanih. Včasih sem jih brala kot po tekočem traku.
Ko še enkrat pomislim - pravzaprav je vsa literatura neskočen splet različnih osebnosti avtorja, osebnosti vseh nas. Literatura je odsev naših življenj v paralelnem svetu. Tudi, če knjig ne berete.

Ko sem bila mala in sta se moja starša ločevala, sem si želela, da bi bila nekdo drug. Želela sem biti moja soseda, za katero se mi je pri osmih letih zdelo, da ima vse tisto, po čemer hrepenim sama: čudovite starše, zavezništvo prijateljev iz ulice in najlepše barbike. Nekaj časa sem pestovala misel, kako fino bi bilo, ko bi zamenjali vlogi, nakar sem ugotovila, da to ne bi ničesar spremenilo. Tista deklica, katere starši se ločujejo in ob tem zanemarjajo njen otroški svet, ne vejo zanj, a ga skušajo razdvojiti ... tista deklica bi še vedno obstajala. Me razumete? Težava ne bi bila odpravljena, samo perspektiva bi se zamenjala.

Danes ne bi za nobeno ceno menjala svoje življenje za življenje nekoga drugega. Kljub temu ostaja potreba po vživljanju v druge osebe zelo močna. In točno to bom počela na tem blogu. Menjala osebnosti, menjala perspektive. Preoblačila kožo kot kameleon, kot Kafkov hrošč, Borges in jaz in jaz in jaz, dokler se ne oluščim do sredice.

Kot bi rekel Marko Pavček: takrat bom najbolj popolna.