Tabula rasa

Here we go. Začenjam znova. Na čisto novem, kot list belem blogu. Prostora kolikor hočem. Stari blog je malo zatajil. Naenkrat je ogromno ljudi vedelo zanj in to je zmanjšalo prostor izražanja na velikost fižolovega zrna. Samocenzure se ne grem. Čemu le, če se lahko prelevim v trenutku, kot bi mignil, preobrazim iz temnolaske v rdečelasko, lahko sem višja za 10 cm, pet let starejša, modrih oči, lahko sem medicinska sestra, s postavnim možem in še bolj postavnim ljubimcem. Poskusimo:

Knjige berem skrivoma. V službi. Ali zvečer, ko je mož na 'dolgem sestanku', branje je zanj intelektualno sranje, tako pravi tej dejavnosti, ki po njegovem mnenju sploh ni dejavnost, knjige so odvečna navlaka, balast, literatura nima ničesar z realnim življenjem. Tako mi pravi. Ampak vseeno berem. Ob večerih knjige, čez dan ljudi. Od znotraj navzven. Vedno skrivoma.

Ljubimec me jemlje skrivoma. Skrivoma, a silovito. V svojem pisanem, toplem stanovanju, na francoski postelji me jemlje. Polagoma, nikoli neprepričano, nikoli instant, ekstatično do eksplozije. Ko utrujena obleživa in si z nasmeškom potešitve podajava cigaret, dva dima jaz, dva dima on, takrat mi včasih bere Rilkeja. Kosovela. Borgesa.

Blog pišem skrivoma. V službi, kadar ni posebnega dela. V nočnih izmenah je včasih tako mirno. Bolniki spijo, počasi se zdravijo skozi spanec, le tu in tam se sliši pokašljevanje, ki kmalu zamre in spet je vse tiho. Do naslednjega obhoda še dve uri. Časa na pretek. Nepovedanega celo vesolje ...

A ste videli, kako hitro je šlo tole? Danes sem rdečelasa medicinska sestra. Jutri bom japonska srednješolka v črnih dokolenkah. Naj me najde, kdor me more.